Čemaževa pot

Čemaževa pot je dolga približno triindvajset kilometrov. Primerna je za družine in nedeljske kolesarje, saj poteka po ravninskem delu Apaške doline. Čemaževa pot nekajkrat seka glavno cesto, zato bodite pazljivi pri prečkanju. Ostala polovica poti se izogiba glavne ceste in teče po južni strani občine. Pot je pogosto makadamska, speljana med poljanami in travniki.

Čemaž ali divji česen (Allium ursinum) raste v vlažnih senčnih in polsenčnih gozdovih. Čemaž so uživali že Rimljani, ki naj bi ga imeli celo rajši kot česen. Čemaž je v celoti užiten, vendar ga ne smemo uživati v prevelikih količinah. Uporabimo lahko liste, čebulice, cvetove in plodove. Cvetovi imajo močnejšo aromo, stari listi šibkejšo. Največ nabiramo liste, ker jih najlaže opazimo. V Apaški dolini ga boste lahko poskusili in ocenili njegovo vrednost. Na poti ob reki Muri lahko nabirate čemaž, saj je svež in narezan odlična začimba in priloga raznovrstnim jedem. Najlaže ga boste našli spomladi, ko vas bo nanj poleg kobulastih socvetij nežnih belih cvetov opozarjal značilen vonj po česnu - čemaž je namreč njegov bližnji sorodnik, nekateri ga uporabljajo za začimbo namesto česna. Turistični ponudniki ponujajo čemaž kot sezonsko kulinarično specialiteto z vrsto raznih receptov (solat, namazov, juh …) ter drugih izdelkov.

OPOZORILO: Čemaž je podoben dvema zelo strupenima rastlinama: šmarnici (Convallaria majus) in podlesku (Colchicum autumnale), ki ne dišita po česnu.

Čemaževa pot se pričenja v Zgornjem Konjišču po ravninskem delu ob reki Muri proti Spodnjemu Konjišču in se nadaljuje čez žepovske travnike med polji in zaplatami gozda.

Oster ovinek po približno petih kilometrih vas usmeri proti reki Muri in kolesarsko-pohodniškem mostu v Črncih, kjer se lahko okrepčate ter uživate ob valovanju Mure. Naslednja točka so Apače, središče občine, z obilico znamenitosti, ki jih ne smete zamuditi. Od tod se obrnete ponovno proti Črncem. Na jugozahodu leži tipična ravninska vasica Mahovci, zahodno Žepovci, kjer se lahko za hip oddahnete in si ogledate slopasto znamenje iz leta 1609. Naslednje vasi so Žiberci, Drobtinci in Stogovci. A poti še ni konec. Rahlo utrujeni in zadovoljni - saj pot ni težka! - se vrnete skozi vas Podgorje, si sproti ogledate kamnito slopasto znamenje s kipom sv. Pavla iz leta 1682 ter kužno znamenje prav tako iz leta 1682. Pot se konča v Zgornjem Konjišču.